Danilo Jejčič se je rodil leta 1933 v Ajdovščini. Po končani Šoli za oblikovanje je obiskoval slikarski oddelek pri profesorjih Mariju Preglju in Gabrijelu Stupici na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1971. Najprej je služboval kot likovni pedagog na ajdovski osnovni šoli, nato pa je od ustanovitve do odhoda v pokoj leta 1996 vodil Pilonovo galerijo v Ajdovščini. Bil je član mednarodno uveljavljene skupine 2xGO, Društva likovnih umetnikov Severne Primorske in Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov.
Danilo Jejčič je bil na slovenski likovni sceni prisoten več kot šestdeset let in si je s prepoznavno avtorsko likovno govorico ustvaril sloves ustvarjalca, zapriseženega grafični umetnosti. S svojimi grafikami, komponibili in fotografijami je vedno znova presenečal slovensko umetnostno javnost, ki mu je priznavala vrhunskost, idejno dovršenost, estetsko popolnost in predanost umetniškim načelom brez ideoloških in moralističnih izhodišč.
Svojo umetniško pot je začel z ustvarjanjem slikarskih kolažev, leta 1971 pa se je pod vplivom tedanjih konstruktivističnih teženj posvetil raziskovanju geometrijske abstrakcije. V tem obdobju je svobodno osebno potezo zamenjal brezoseben, hladen prijem, seveda nujen za novi konstruktivistični in do zadnje malenkosti premišljeni kombinatorni način.Danilo Jejčič je svoj geometrijsko abstraktni iluzionizem razvijal do popolnosti in v njem dosegel največ, kar je bilo mogoče ustvariti z razumom, očesom, roko in analognimi pomagali. Ko so začeli razvijati računalniške digitalne programe za oblikovalce in arhitekte, je uvidel, da jih bo moral tudi sam izkoristiti, če hoče še večjo popolnost. Njegova grafična dela so odraz njegovega ustvarjalnega izraza, ki ga je izpilil do prave perfekcije, so odmev njegovega filozofskega in življenjskega creda. Kljub temu da je njegova umetnost natančna in logična, kakor je lahko le geometrija, temelječa na racionalnih načelih, je v njegovih delih in redkih, a natančnih zapisih, mogoče zaznati razmišljanje o lastnem umetniškem ustvarjanju, o kvaliteti v umetnosti in o vztrajanju v umetnosti in z umetnostjo. Nekoč mi je v enem od številnih pogovorov na to temo dejal „Moje delo je odraz mojega značaja, dobro počutje me prevzema, ko vidim, da so stvari na svojem mestu, vsaj v namišljeni popolnosti.“ S tem je dokazoval, da je za natančno delo, nujno za konstruktivistične vrste ustvarjanja, taka drža edina mogoča. Kot se po navadi zgodi, postanejo te zahtevne kvalitete zares cenjene šele po daljšem obdobju.
Zadnji dve desetletji ga je zelo angažirala avtorska fotografija, ki mu je zaradi določenih specifik postala pomembna samostojna izpovedna zvrst ter hkrati enakovredno dopolnilo v realizaciji grafičnega postopka. Danilo nam je zapustil izjemen ustvarjalni opus in z njim pomemben prispevek k slovenski likovni umetnosti, predvsem tisti, ki ni nikoli bila povsem v ospredju, a je ohranjala stik s sočasnim umetniškim dogajanjem v svetu. S svojimi deli ni zaznamoval le naš slovenski umetniški prostor, temveč so njegovo delo opazili ter vrhunsko ovrednotili tudi v tujini, kjer se je pojavljal na razstavah v družbi najboljših aktualnih svetovnih grafičnih ustvarjalcev.
Med številnimi samostojnimi razstavami velja izpostaviti razstave v Trstu leta 1984, Rimu (1989), v ljubljanskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru leta 1994 z Dragom Hrvackim, 2003 v Benetkah na osebni razstavi v Galeriji A + A, leta 2005 na razstavi Renascence v japonskem Kobeju in na Mednarodnem grafičnem trienalu v Krakowu. Pregledna razstava umetnikovega grafičnega opusa je bila leta 2012 v ljubljanskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru MGLC, njegova pot na področju fotografije pa je bila predstavljena leta 2021 na retrospektivi v Goriškem muzeju. V okviru delovanja Moderne galerije v Ljubljani se je prvič samostojno predstavil že leta 1977 v Mali galeriji s svojimi značilnimi komponibilnimi, kjer je ponovno razstavljal leta 1988. Njegova dela so bila leta 1979 vključena tudi v veliko pregledno razstavo Slovenska likovna umetnost 1945–1978 v Moderni galeriji. Dela Danila Jejčiča se nahajajo v zbirkah Kongresne knjižnice v Washingtonu, zagrebškega Kabineta grafike HAZU, Goriškega muzeja, Pilonove galerije, Galerije Božidar Jakac, Moderne galerije, v MGLC in v nekaterih drugih muzejih in galerijah. Za svoja grafična dela je prejel več nagrad predvsem v tujini, posebej vesel pa je bil nagrade za življenjsko delo Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, ki jo je prejel leta 2018. V rodni Ajdovščini je bil leta 1996 prejemnik Petomajskega priznanja in 2013 velikega priznanja Zveze kulturnih društev Ajdovščina.
Danilo Jejčič si je v vseh teh letih ustvarjanja pridobil status nepogrešljivega udeleženca cele vrste najpomembnejših grafičnih bienalov po vsem svetu, vključno z ljubljanskim, pa vendar je bil v domovini vse prevečkrat zaradi svoje pregovorne skromnosti in nevsiljivosti potisnjen na rob medijske in tudi vsakršne druge pozornosti. Ostal je asketski v življenju in v ustvarjanju. Njegovo vedenje in značaj sta bila zadržana in tudi zato so bili njegovi dosežki veliko premalo opaženi in njegova dela razstavljana. Zdi se, kot da je hote sprejel nekakšno udobno izolacijo v rodni Ajdovščini, ki ji je ostal zvest ves čas in iz katere je vsakih nekaj let opozoril nase na kašni od prej naštetih odmevnih razstav.
Danilo, hvala ti, da smo hodili skupaj po isti poti in govorili isti jezik univerzalne lepote.
Od tebe se poslavljam z eno tvojih kratkih pesmi, ki nam odkrivajo, da se je pod tvojim plaščem skrivala še ena, drugačna ustvarjalna duša.
Burja, ki mrtvi list odnašaš,
ptico ugrabiš v letu in oblake sive ženeš,
še mojo žalost s sabo vzemi.
V vrt spominov jo odnesi,
kjer se postave temne sklanjajo nad ovenelo cvetje,
žalovanje za poletjem.
Vladimir Bačič