Ajdovska razstavišča so v februarju in marcu preplavila dela Danila Jejčiča, enega najpomembnejših slovenskih sodobnih umetnikov, ki svoj ugled opravičuje z enim od formalno-oblikovno najdoslednejših slovenskih opusov ter s tehnično popolnostjo, ki odseva iz slehernega njegovega dela. Kot eden najvidnejših predstavnikov geometrične abstrakcije je priznan v Sloveniji in onkraj meja, udeležuje se vseh večjih svetovnih grafičnih manifestacij in samostojno razstavlja v vseh pomembnejših slovenskih galerijah. Pregledna razstava umetnikovega opusa, predstavljena med 30. 11. 2012 in 10. 2. 2013 v ljubljanskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru, je sedaj v razširjeni obliki na ogled v Pilonovi galeriji, Lokarjevi galeriji in MC Hiši mladih. Domači kraj ga sprejema odprtih rok, saj je Danilo Jejčič kljub svoji široki prepoznavnosti predvsem Ajdovec – tu živi že vse življenje, tu ustvarja, se povezuje v umetniške skupine in skupnosti, tu je deloval kot kulturni organizator – in tu smo najbolj ponosni nanj.
V Pilonovi galeriji so razstavljeni umetnikovi kolaži iz prve polovice šestdesetih let, objekti in komponibili, ki zaznamujejo začetek njegovega geometrijsko – abstraktnega obdobja po letu 1973, ter večkratno povečane imenitne, v originalu sicer miniaturne zasnove za njegove grafike. V Lokarjevi galeriji si je mogoče ogledati glavnino Jejčičevega grafičnega, skoraj štiri desetletja trajajočega opusa, ki se sicer deli na čiste geometrijske abstrakcije ter dela iz cikla Alfa in Omega, kjer se geometriji pridružuje slikovita avtorska fotografija. V MC Hiši mladih pa so umetnikovo razstavno dejavnost osvetlili Jejčičevi originalni razstavni plakati, med katerimi jih je nekaj oblikoval tudi sam umetnik.
V spremljevalnem katalogu, ki ga je izdal ljubljanski MGLC in za katerega sta besedili prispevala kustos tamkajšnje razstave Božidar Zrinski in dr. Jure Mikuž, poznavalec Jejčičevega opusa, je slednji zapisal: »Vsakogar, ki spoštuje geometrijsko abstrakcijo, op art in druge sorodne smeri, je ob takih priložnostih osupnil in navdušil. Dostojanstveno je dokazoval, da je za natančno delo, nujno za konstruktivistične vrste ustvarjanja, taka drža edina mogoča. Kako bi lahko ohranil popolno vizualno disciplino in delovno koncentracijo s samopromocijo in drugimi načini uveljavljanja, kako bi ostal ustvarjalno zvest samemu sebi, če bi zbiral število samostojnih razstav, nagrad in drugih družbenih ali celo političnih priznanj, kako bi ohranil neokrnjeno etiko, nujno potrebno za specializirano, vrhunsko minimalistično poznomodernistično estetiko, če bi svoje postopke pospešil, zbanaliziral in postal površen samo zato, da bi bil prodajno in medijsko uspešen? Ostal je asketski v življenju in v ustvarjanju.«
